Retuša je postopek namernega popravljanja, izboljševanja ali prilagajanja vizualne podobe (najpogosteje fotografije), da bi dosegli tehnično kakovost, estetsko uravnoteženost ali določen sporočilni učinek. Lahko pomeni odstranjevanje napak, obnovo poškodovanih delov ali tudi kreativno preoblikovanje podobe.
Že v času zgodnje fotografije, posebej v obdobju dagerotipije, so fotografi ročno popravljali negativ ali fotografijo. Pri pionirjih, kot je bil Louis Daguerre, je bila tehnologija še nepopolna: dolgi časi osvetlitve, nizka občutljivost materialov in tehnične napake so zahtevali naknadne popravke.
Retušerji so:
V viktorijanski dobi je bila retuša portretov skoraj standard – cilj je bil idealiziran, dostojanstven prikaz osebe.
V času filmske fotografije so retušo izvajali v temnici:
Retuša je igrala pomembno vlogo tudi v propagandi in medijih. Zgodovinsko znan primer manipulacije podob je povezan z obdobjem Joseph Stalin, ko so bile osebe iz politične nemilosti odstranjene s fotografij.
Z razvojem računalniške obdelave slik in programov, kot je Adobe Photoshop (1988), se je retuša močno razširila in demokratizirala.
Digitalna orodja so omogočila:
Danes retuša vključuje tudi umetno inteligenco, avtomatsko odstranjevanje poškodb in povečavo ločljivosti.
Gre za odpravljanje manjših poškodb, kot so praske, prah, madeži ali kožne nepravilnosti. Temelji na nadomeščanju poškodovanega dela z informacijami iz bližnjega območja, pri čemer mora retušer paziti na teksturo, svetlobo in smer vzorcev.
Tehnika, ki izhaja iz analogne temnice. Gre za subtilno ročno oblikovanje svetlobe. Uporablja se za:
Pri starih fotografijah pomaga povrniti globino in odstraniti zbledelost. Namenjena je uravnavanju:
Pri restavriranju je pomembna zmernost, da ne izgubimo zgodovinske avtentičnosti. Uporablja se za:
Omogoča popravljanje barvnih nepravilnosti brez vpliva na detajle kože ali površine. Napredna tehnika, ki loči:
Povečuje zaznavo detajlov. Uporablja se selektivno (npr. oči, tekstura oblačil), saj pretirano ostrenje povzroči umetni videz.
Zmanjšuje zrnatost in digitalni šum. Pri zgodovinskih fotografijah je potrebna previdnost, ker je zrno del izvirne estetike.
Pri hudih poškodbah je treba ročno rekonstruirati manjkajoče dele slike (npr. rob fotografije, del oblačila). Gre za kombinacijo tehničnega znanja in umetniške presoje.
Dodajanje barv na osnovi zgodovinskih podatkov ali interpretacije. Lahko poveča emocionalno bližino podobe, vendar vedno ostaja interpretacija, ne izvirnik.
Retuša je skozi zgodovino prešla pot od ročnega popravljanja steklenih negativov do digitalnih, večplastnih in inteligentnih sistemov. Njena vloga je dvojna:
Pri obnovi starih družinskih fotografij, retuša ni le tehnični postopek — je način ohranjanja spomina, identitete in zgodovine.