Makro fotografija je področje fotografije, ki se osredotoča na zajemanje zelo majhnih motivov pri velikih povečavah, običajno v razmerju 1:1 ali več, kar pomeni, da je motiv na tipalu enako velik kot v resnici ali celo večji. Gre za svet detajlov, ki jih s prostim očesom pogosto spregledamo oz. ne vidimo - struktura kril žuželk, tekstura cvetnih listov, kristali ledu ali drobni mehanski deli. Makro fotografija združuje tehnično natančnost in estetski občutek, saj zahteva popoln nadzor nad ostrino, svetlobo in kompozicijo.
Osnovna tehnična značilnost makro fotografije je zelo majhna globinska ostrina. Pri velikih povečavah je lahko oster le delček milimetra, zato fotograf uporablja zaprte zaslonke (npr. f/8, f/11 ali več), natančno ročno ostrenje in pogosto stativ. Pomembno vlogo ima tudi stabilizacija, saj že najmanjši premik povzroči izgubo ostrine. Pri delu na terenu, na primer pri fotografiranju žuželk, je pogosto potrebna hitra prilagoditev nastavitev in dobra potrpežljivost.
Ena ključnih tehnik je fokusno zlaganje (focus stacking), pri katerem fotograf posname več fotografij z različnimi ravninami ostrine in jih nato združi v programski opremi, kot sta Adobe Photoshop, GIMP ali Helicon Focus. Tako doseže večjo globinsko ostrino, kot bi jo omogočala ena sama fotografija. Ta tehnika je posebej uporabna pri studijski makro fotografiji, fotografiranju mineralov, kovancev ali znanstveni dokumentaciji.
Svetloba je v makro fotografiji poseben izziv. Zaradi bližine motiva objektiv pogosto meče senco, zato se uporabljajo makro bliskavice, obročaste bliskavice ali difuzorji, ki mehčajo svetlobo. Naravna svetloba je lahko zelo učinkovita, zlasti zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je mehkejša. Difuzija je ključnega pomena, saj preprečuje trde sence in bleščanje na sijočih površinah, kot so kapljice vode ali hitin žuželk.
Makro fotografija zajema različna področja. Naravoslovna makro fotografija se osredotoča na rastline, žuželke, glive in druge drobne organizme ter je pogosto povezana z biologijo in ekologijo. Produktna makro fotografija se uporablja za predstavitev nakita, ur, elektronike ali tekstila, kjer so detajli ključni za tržno vrednost izdelka. Znanstvena in forenzična makro fotografija ima dokumentarno funkcijo, saj omogoča analizo strukture materialov, sledi ali mikro poškodb. Umetniška makro fotografija pa raziskuje abstraktne vzorce, barve in teksture ter ustvarja vizualno zanimive kompozicije, ki presegajo dokumentarni namen.
Oprema za makro fotografijo običajno vključuje makro objektiv z goriščnico med 60 mm in 105 mm ali več, odvisno od želene delovne razdalje. Daljše goriščnice omogočajo večjo oddaljenost od motiva, kar je posebej koristno pri fotografiranju živih bitij. Alternativa so podaljševalni obročki, makro predleče ali obratno nameščen objektiv. Naprednejši fotografi uporabljajo makro sani za natančno premikanje fotoaparata med fokusnim zlaganjem.
Makro fotografija zahteva potrpežljivost, tehnično znanje in dober občutek za kompozicijo. Ker razkrije drobne nepravilnosti in detajle, mora biti motiv skrbno izbran in pogosto tudi očiščen ali pripravljen. Po drugi strani pa omogoča izjemno ustvarjalnost, saj lahko tudi vsakdanji predmeti postanejo vizualno fascinantni motivi. Enako kot pri astrofotografiji, v makro fotografiji prepoznamo podobno potrebo po natančnosti, stabilnosti in premišljenem nadzoru svetlobe - le da se tukaj vesolje skriva v nekaj milimetrih prostora.