Teleskop Hubble
NGC 7635 - Meglica "Mehurček" (The Bubble Nebula)
--Na vrh--
| Teleskop | Hubble Space Telescope |
| Kamera | WFC3/UVIS |
| Data credits | NASA, ESA, CSA, STScI |
| Principal Investigator | Levay Zolt |
| DATA | DATA LINK |
| Image processing | Darko Škrlec; PixInsight |
NGC 7635, pogosto imenovana tudi Meglica "Mehurček" (The Bubble Nebula), je ena najbolj značilnih emisijskih meglic v ozvezdju Kasiopeje in predstavlja izjemen primer interakcije med masivno zvezdo in medzvezdnim plinom. Meglica leži približno 7.000 do 11.000 svetlobnih let od Zemlje in je del obsežnega kompleksa emisijskih meglic v spiralnem kraku Perzeja v naši Galaksiji. Opazujemo jo kot skoraj popolnoma kroglasto strukturo plina, ki spominja na velikanski kozmični mehurček, v resnici pa gre za votlo lupino vročega plina, ki jo napihuje izredno močan zvezdni veter.
Osrednji "motor" tega pojava je zelo masivna in vroča zvezda spektralnega tipa O, znana kot BD+60°2522. Gre za izjemno svetlo modro zvezdo z maso približno 40-45 Sončevih mas in temperaturo površja okoli 35.000 do 40.000 K. Takšne zvezde oddajajo intenzivne tokove nabitih delcev, ki jih imenujemo zvezdni veter. Ta veter se iz zvezde širi s hitrostmi približno 1.500 do 2.500 kilometrov na sekundo. Ko trči ob okoliški medzvezdni plin, ga potiska navzven in ustvarja votlo, sferično lupino plina - "mehurček". Premer tega mehurčka znaša približno 7 do 10 svetlobnih let, kar pomeni, da bi svetloba potrebovala več let, da bi prepotovala celoten premer strukture.
Meglica je klasificirana kot emisijska meglica, ker plin v njej oddaja lastno svetlobo. Glavna sestavina plina je ioniziran vodik, poleg njega pa so prisotni tudi helij, kisik in drugi elementi v sledovih. Močno ultravijolično sevanje vroče zvezde ionizira okoliški plin, ki nato oddaja značilno rdečkasto svetlobo v spektralni črti vodika H-alfa. Zaradi tega se meglica na fotografijah pogosto pojavlja v intenzivnih rdečih in rožnatih tonih, medtem ko prisotnost ioniziranega kisika lahko ustvari modrikaste ali zelenkaste odtenke.
Starost nastajajočega mehurčka ocenjujejo na približno nekaj sto tisoč let, kar je v astronomskem merilu razmeroma kratko obdobje. Kljub temu struktura ni popolnoma simetrična. Eden izmed zanimivih pojavov pri tej meglici je, da osrednja zvezda ni povsem v geometričnem središču mehurčka. Razlog je v tem, da se zvezdni veter širi skozi nehomogen medzvezdni medij. Gostejši oblaki plina na eni strani upočasnjujejo širjenje lupine, medtem ko se na redkejših območjih širi hitreje. Posledica tega je rahlo deformirana in asimetrična oblika mehurčka.
Celoten kompleks, v katerem se nahaja meglica, vsebuje veliko količino medzvezdnega prahu in hladnejših molekularnih oblakov, ki so potencialna območja nastajanja novih zvezd. Skupna masa plina v okolici meglice je ocenjena na več sto Sončevih mas. Gostota plina v sami lupini mehurčka je precej večja kot v njegovi notranjosti, kjer je zaradi zvezdnega vetra nastalo območje zelo redkega, a izredno vročega plina s temperaturami, ki lahko dosežejo več milijonov kelvinov.
Meglica je bila odkrita leta 1787, ko jo je opazoval znameniti astronom William Herschel. V sodobni astronomiji je postala pomemben laboratorij za proučevanje procesov, kot so dinamika zvezdnih vetrov, ionizacija medzvezdnega plina in razvoj struktur v območjih nastajanja zvezd. Zaradi svoje razmeroma majhne navidezne velikosti na nebu - približno 15 ločnih minut - in bogatih struktur v plinu je priljubljen objekt za profesionalna opazovanja ter za astrofotografijo z ozkopasovnimi filtri, ki poudarijo emisijske črte vodika, žvepla in kisika.
Meglica Mehurček tako predstavlja dinamičen primer kozmične energije v delovanju: ena sama masivna zvezda s svojim vetrom preoblikuje okolico v prostoru, velikem več svetlobnih let, in ustvarja spektakularno strukturo, ki razkriva zapleteno fiziko interakcije med zvezdami in medzvezdnim medijem.